English
Aquaponika, akvaponika
Gre za samozadosten sistem gojenja zelenjave in rib. V bazenu z ribami nastajajo zaradi ribjih fekalij nečistoče, v koritih z rastlinami, pa se v koreninskih sistemih zaredijo mikroorganizmi, ki se hranijo s temi fekalijami. Tako sicer škodljive ribje izločke pretvorijo v rastlinam prijazno gnojilo. Vodo iz bazena torej filtriramo preko vrta z ustreznimi, nam uporabnimi rastlinami (zelenjava, sadje, začimbe…). Ta voda se potem vrne v bazen z ribami, očiščena ribjih fekalij, a bogata s kisikom. Tako izdelan sistem lahko predstavlja stalni pridelek v obliki rib, sadja in zelenjave. Dejansko gre za proces pretvarjanja odpadkov v uporabne vire. Več o akvaponiki…
Aeroponika
Aeroponika predstavlja sistem gojenja rastlin, ki temelji na vlaženju korenin s hranilno raztopino. Vlaženje poteka v določenih časovnih razmikih s pomočjo razprševanja z meglilnimi šobami. Za aeroponiko je tudi značilno, da ne uporablja substrata (npr. zemlje) kot posrednika med rastlino in hranilno raztopino. Le-tega namreč nadomeščajo razni nosilci, ki omogočajo rastlini sidranje, nadzemni del rastline pa je obešen na oporo. Tako imajo korenine dovolj kisika, saj prosto visijo v zraku, posledično pa tudi ne prihaja do gnitja. Delo z aeroponskimi sistemi predstavlja predvsem enostavnejšo konstrukcijo, sistem je premičen in zagotavlja večjo stopnjo avtomatizacije, obstaja pa tudi možnost vodenja več pridelovalnih ciklov hkrati. S tem dosežemo celo boljšo izrabo prostora in hranil. Aeroponika je ugodna tudi iz vidika sterilizacije hranilne raztopine.
Na virih osnovano gospodarstvo
Na virih osnovano gospodarstvo je sistemska rešitev upravljanja z viri za zadovoljevanje potreb vseh zemljanov. Popolnoma se razlikuje od vseh obstoječih ideologij in političnih pristopov, saj z znanstveno metodo naslavlja družbena vprašanja. Izraz Na virih osnovano gospodarstvo (Resource-Based Economy) je ustvaril Jacque Fresco. Gre za celosten družbeno-ekonomski sistem, v katerem so blago in storitve na voljo brez uporabe denarja, kreditov, menjave blaga ali kateregakoli drugega sistema zadolževanja ali celo suženjstva. Vse surovine postanejo skupna dediščina vseh prebivalcev sveta in ne samo peščice izbrancev. Sistem je zasnovan na predpostavki, da je Zemlja bogata s surovinami; naša praksa razdeljevanja surovin prek metod denarnega sistema je neučinkovita, zastarela in celo ogroža naše preživetje.
Načrtno zastaranje
Danes v proizvodnji zelo pogost pojav, ki označuje načrtno pokvarljivost izdelkov. Podjetja vložijo veliko truda v to, da se nek izdelek pokvari takoj po poteku garancije. To je pravzaprav celo potrebno, saj podjetja s tem ohranjajo svojo dejavnost pri življenju. V nasprotnem primeru bi mnogi le enkrat kupili nek izdelek (npr. televizor, tiskalnik, žarnice…), saj bi te naprave zlahka lahko delovale tudi po več desetletij. V zabavni elektroniki in računalništvu tako že dalj časa celo vgrajujejo čipe, ki so programirani, da kmalu po poteku garancije “pokvarijo” izdelek. Tako stranka kupi novega, saj bi bilo popravilo dražje od nakupa. Več o tem nesmislu tržne logike si poglejte v dokumentarnem filmu Zarota žarnic, ki se nahaja na naši strani pod kategorijo Video vsebine. Vabimo k ogledu.
Odprtokodnost
Je razvojna metodologija, ki ponuja praktično dostopnost do kode produkta (ugodnosti in znanje). Nekateri odprto kodo dojemajo kot enega izmed mnogih možnih pristopov načrtovanja, drugi pa jo smatrajo kot kritičen strateški element svojega delovanja. Preden je odprta koda postala širše sprejeta so razvijalci in proizvajalci uporabljali različne fraze za opis tega koncepta; izraz odprta koda je postal priljubljen z vzponom interneta, ki je omogočil dostop do različnih modelov produkcije, komunikacijskih poti in interaktivnih skupnosti. Odprtokodni model delovanja in sprejemanja odločitev omogoča hkraten vnos dela, pristopov in prioritet ter se razlikuje od bolj zaprtih, centraliziranih modelov razvoja. Principi in prakse se po navadi nanašajo na razvijanje izvorne kode programov, ki so razpoložljivi za javno sodelovanje – odprto programje. Gre torej za način razvijanja tako aplikaciji kot naprav, kjer je izvorna koda javno dostopna. To pomeni, da si lahko vsak posameznik aplikacijo ali napravo prilagodi svojim potrebam, če ima za to željo in ustrezno znanje, ali pa sodeluje pri izpopolnjevanju izdelka za širše množice.
Reprap
RepRap je odprtokodni 3D tiskalnik, ki tiska plastične 3D predmete. Ker lahko RepRap natisne večino svojih delov, ga uvrščamo v skupino samo-replicirajočih naprav. Lastniki RepRap tiskalnika lahko izdelajo različne uporabne plastične izdelke, hkrati pa lahko izdelajo večino potrebnih delov kopije tiskalnika za svojega prijatelja. Ime RepRap izhaja iz angleškega izraza “replicating rapid prototyper”. V primeru projekta RepRap je zraz “Rapid prototyping” definiran kot “avtomatizirano konstruiranje objekta s pomočjo večslojnega nanašanja materiala v njegovo končno obliko”. Projekt RepRap je bil v osnovi zamišljen kot 3D tiskalnik, ki z omenjeno tehnologijo izdela večino lastnih delov. Vsi načrti v sklopu projekta RepRap so izdani v odprtokodni obliki (http://en.wikipedia.org/wiki/Free_software_license) in Splošnem dovoljenju GNU. Bistvena razlika med projektom RepRap in podobnimi projekti kot je FabLab (http://en.wikipedia.org/wiki/Fab_lab), je v njegovi primarni funkciji repliciranja večine lastnih delov.
Socialni kapital (tudi: človeški kapital)
Sposobnost skupnega delovanja vseh družbenih dejavnikov določenega okolja, ki ga opredeljuje demografska struktura, t.i. človeški kapital, to so ustvarjalne sile in znanje, s katerim razpolaga skupnost, ter moralni kapital kot ugled in zaupanje, ki temelji na pravnih odnosih med ljudmi in na etiki. To je sposobnost skupnega delovanja, ki ga sestavljajo socialne izmenjave med posamezniki, socialne storitve, vzorci ravnanja, socialne upravičenosti, itd.
Teorija sistemov
Teorija sistemov in kibernetika razvijata in uporabljata celovito, široko in poglobljeno zaznavanje, dojemanje ter obvladovanje zapletenih pojavov. To je lažje doseči z ustvarjalnim medstrokovnim sodelovanje kot brez njega. Sistem je neka celota, ki ima emergentne lastnosti. Sestavljena je večplastno in vsaka plast ima tudi emergentne lastnosti – je načelno sposobna preživeti v spremenljivem okolju, če vsebuje komunikacijske in managementske procese, da se lahko odziva na dražljaje iz okolja. Namesto nekoč običajnega tradicionalnega načina razmišljanja, potrebujemo sistemsko razmišljanje, ki upošteva soodvisnost. To pomeni upoštevanje celote, ne le njenih delov. Kadar soodvisnost premalo upoštevamo, nastanejo težave. Prav tako ne moremo živeti in delati skupaj, če se razlikujemo po vseh lastnostih.
Trajnostni sonaravni razvoj
Trajnostni sonaravni razvoj vključuje tri komponente: gospodarsko, družbeno in okoljsko trajnostnost; potrebno je zagotoviti kakovost življenja, materialno blagostanje, socialno varnost ter pravičnost ob hkratnem ohranjanju kakovosti naravnega okolja in virov tudi za prihodnje generacije. Doseči se mora okoljska urbana trajnost, kajti potrebno je upoštevati dolgoročnost razvoja ter odvisnost človeštva od okolja in naravnih virov.
Znanstvena metoda
je skupno ime za tehnike preučevanja pojavov, pridobivanja novega znanja ali popravljanja in povezovanja že pridobljenega znanja. Temelji na zbiranju opazljivih, empiričnih in merljivih dokazov, podvrženih določenim merilom razmišljanja. Znanstvena metoda sestoji iz zbiranja podatkov z opazovanjem in eksperimentiranjem ter oblikovanja in preizkušanja hipotez. Bistvo znanstvene metode je najprej v natančnem opisu pojava, da ne bi nastal dvom o tem za kaj gre. Nato se postavi hipoteza oziroma predpostavka, kar pomeni, da vnaprej poskušamo povedati kako si opazovan pojav razlagati. Na podlagi postavljene hipoteze naredimo napoved rezultatov in nato izvedemo preizkus, da ugotovimo kako se napoved ujema z resničnostjo. Poskus je bistven del znanstvene metode, ključno pa je tudi, da je ponovljiv in lahko vsak pride do sorodnih ali enakih rezultatov in zaključkov. V glavnem je mogoče znanstveno metodo uporabiti na opisan način, včasih pa ne moremo izvesti poizkusa, (npr. v astronomiji) ker imamo na voljo le opazovanje. V takih primerih poskušamo hipotezo postaviti tako, da bi zajela čim večji krog pojavov in se skladala s podatki pridobljenini iz opazovanj. Pri tem nam je v veliko pomoč povezovanje že obstoječega znanja.